The Lord of the Rings: Tactics

Kateri sta najbolj izpostavljeni skupni točki iger po filmskih ter knjižnih licencah? Kvantitativna nasičenost in kvalitativna megla sta precej dobri kandidatki, ki definirata tudi potezni strateški FRP (ali frpjsko strategijo, kakor komu drago) The Lords of the Rings: Tactics. Že po nekaj minutah sem dobil močan občutek, da sem nekod že igral nekaj podobnega. Seveda, saj zasnova močno spominja na Final Fantasy Tactics z GBA. Resda z dosti boljšo grafiko, ki pa PSPjevim zmogljivostim vseeno ni v ponos. Kakorkoli pogledam, je novejši naslov v skoraj vseh pogledih inferioren FFT. Gospodarjeva zgodba je v zadnjih letih tako prežvečena, da jo zna na pamet še moja mama, je pa podana skozi lepe visokoločljivostne filmske odlomke. Pojavijo se praktično vsi liki, od Goluma do Šelobke, Balroga in Kralja-čarovnika, dočim bodo ljubitelji knjig in filmov uživali ob prečkanju mostu Khazad-Dum ter obračali zgodbo na glavo s Sarumanovo zmago v bitki za Ajzengart. Toda razlike med dobro in zlobno stranjo, ki si ju lahko izberemo, so kozmetične. Boj je potezen, s to razliko, da se vsaka faza razreši hkrati s sovražnikovo. To malce poživi strateški del, vendar ne odtehta dolgočasnega in lahkega ponavljanja enih in istih krogov. Tempo je počasen in duhamoren, saj kar naprej čakamo, da bo nasprotnik končal svoj krog. Ob ducatu nalog za vsako stran in nekako prav toliko urah igranja to pomeni res veliko praznega strmenja v ekranček. Špil sicer vsebuje večigralstvo za največ četverico po povezavi ad-hoc, ampak tu ponavadi čakamo tekmece na enak način kot prej umetno pametV kategorijo licenčnega apna Prstanov Tactics ne sodi, saj vseeno ponudi nekaj zabave v žanru, ki na PSPju ni dobro zastopan. Zabaven je predvsem spočetka, ko še spoznavamo sistem. Ampak po nekaj urah magija izgine in ostane le rutinsko, nezahtevno napredovanje. Nakupa za polno ceno tako ne bi priporočal niti človeku, ki ima v spalnici na steni Gimlijevo sekiro in v predalu njegov nakurčnik iz mitrila. (A zdaj ga je moč zavoljo starosti že dobiti za manj EUR.)

The Infinity String

Pred letom in pol smo pisali o slovenske gore igri, z AGSjem izgotovljeni dami Stargate Adventure. Njen foter, Klemen Žagar aka Sektor 13, nam je zdaj spisal novo vabilo v svoj pikslasti svet. The Infinity String se bavi s temno močjo superstrun in medtem ko je njegov prejšnji projekt črpal iz Zvezdnih duri, je štorija tokrat docela avtorska. Umeščena je nekaj let v prihodnost in te postavi v vlogo ameriškega znanstvenika Yerika Elnarja, ki ga pokličejo na pomoč v raziskovalno oporišče na Antarktiki. Kajpak ne traja dolgo, da se pokažejo zle izvenzemeljske sile in naredijo priličen nered. Je pa zgodba tako napredna in zapletena, da se v njej mimogrede izgubišZa pravo vzdušje skrbi tandem učinkovite glasbe in naravnost izjemne grafike. Na rit vrže že uvodni zaslon s slapom in travo, ki nežno valovi v vetru. Nadaljnja prizorišča, sploh divje podrobna narava v kasnejših delih igre, dober vtis še okrepijo. Skok naprej je naredila tudi angleščina. Čeprav se še vedno spotakneš ob kako zatipkano nerodnost, je besedišče bogato in napak manj. Za vtis profesionalnosti nedvomno dobrodejno.
Vmesnik ostaja preprost in učinkovit. Levo mišje ušesce je namenjeno hoji in pobiranju predmetov, desno ogledovanju. Likova hoja je spet dokaj lagodna, a si je mogoče pomagati z dvoklikom za hitro prehajanje med prizorišči. Uganke imajo redno v uvidu večkratno rabo istih predmetov, manj pa je takih z več rešitvami. Resda se v drugi polovici malenkost nasršijo, kar gre pripisati skopim opisom okolice in manku uporabnih namigov. Struna je tudi zaradi tega nekoliko daljša od Starih gat, tako da gre za pošteno popoldne ali dve igranja.
Zdi se res neverjetno, da je vso to dodelanost skupaj spravil en sam človek. Čeprav mu je igra pobrala dvoletno zalogo prostega časa in skoraj vso špajzo božje masti, pa ni izključeno, da bo Sektor zgodbo dodatno poglobil v kateri od svojih prihodnjih stvaritev. Na to močno upamo, saj se izdelek po kvaliteti mirno postavi ob bok ostalim ljubiteljskim pustolovščinam. A medtem ko se te kot po pravilu zlagoma obračajo v komercialno smer, Infinity String avtorja poji zgolj z navdušenimi odzivi skupnosti. Poiščite jo na tomesečni natlačenki, da boste lahko v vodomet prispevali svoj curek!

The Sims 2 H&M Fashion Stuff in Celebration Stuff Pack

Tako kot z Glamurjem in Družinsko zabavo gre pri najnoveših paketih zduvza samo za kolekcijo predmetov / oblek / frizur / tapet brez nadgrajene igralnosti. Za 15 evrov na pakungo je to brezopravičljivo ožemanje preradodarnih privržencev. Zastonj naj jih dajo na Sims Exchange, kjer nagrajujejo zvestobo kupcev, in bi jim peli hvalospeve. ##/demo##A pustimo finančno politiko pri strani, saj sam veš, ali ti ni problem dati cekine za karkoli s Sims v naslovu ali pa boš raje šparal za prihajajoči polnovrednostni Bon Voyage. Pri tokratnem paru imam (srednje) dobro in slabo novico. In da se rešim pljunka, ki se mi je ob pisanju prejšnjega odstavka nabral v ustih, najprej obdelajmo Celebration. Gre za najbolj skop in neuporaben stuff pack doslej, ki bi ga lahko alternativno poimenovali Trije ducati stvari za ženitev inu ohcet. Poročne obleke so šik, a kaj, ko z njimi preživiš manj časa kot pred nalagalnimi ekrani. Nemara primerno za serijske morilke, ki omrežijo moške zaradi denarja, nakar jih pahnejo v sobo brez vrat. SPREGLEJ! H&M je po drugi strani boljši, čeravno njega bit, torej obleke, niso za vsak okus. Ker lahko na spletni strani thesims.ea.com pregledaš vsebino paketov, priporočam obisk pred nakupom, saj poceni modne obleke švedske štacune niso po meri vsake ženske, zlasti pa ne vsakega moškega. Poleg tega se skoraj vsa kolekcija tiče običajnih oblek, tako da kljub obilici novega blaga ostajamo pri sedmih dolgočasnih dizajnih spodnjega perila. Naslednjič naj raje naredijo Victoria's Secret. Ostali predmeti grejo dobro skupaj z dodatkom Open for Business, saj so namenjeni opremljanju trgovine. Posebej kul je, da dobimo tudi tri že oblikovane H&Move izpostave, nared za izgradnjo v domačem okolišu. Preveri.

Transformers

Transformerje sem se, filmsko navdihnjen, spravil igrat z otroškim veseljem. A izdelek Traveller's Tales, ki so z Lego Star Wars sicer udejanjili luštno licenčnico, mi je ojeklenil srce.
V ločenih kampanjah Autobotov in Decepticonov, ki tvorita vso igro, saj multiplayerja in posameznih nivojev ni, sem se lotil tacanja prometnih sredstev, uničevanja stavb ter pokanja & mlatenja nasprotnih kovinkotov. Svobodna zasnova, podobna GTAju, je bila dobrodošla, saj je pomenila, da sem lahko s prostim sprehodom do barvne točke sprožil primarno ali sekundarno misijo, vmes pa sprostil nekaj nakopičenega testosterona. Veličastna radostna destrukcija je ob solidni grafiki ustvarila prijetno vzdušje, zvesto položaju, v kakršnem bi se znašel Maribor, če bi vanj uletel desetmetrski robotej, ki ne mara Štajercev. Štorija je bila filmska, toda predstavljena skozi sveže 3D animaciije, ogromneži lepi in prepoznavni, fino je bilo takojšnje spreminjanje iz robota v hiter avto ter nazaj. Če bi bil adrenalin olje, bi bil tale opisovalec obilno podmazan.
A žal se je napetost vse bolj levila v živčnost. Srčika, torej igranje, je namreč postalo tako zateženo, da sem mislil, da si bom odgriznil malega transformerja med nogami. Glavne misije so se izkazale za enolične, z dolgoveznimi cilji v stilu uniči dva ducata bajt na vedno enak knofodrkalski način. Stranske naloge so bile biseri repetitivnosti, enako so se ponavljali sovražniki brez ščepca umetne pameti. Nobene dinamike, izpiljenosti, globine, le (kako primeren izraz!) robotsko drezanje par knofov. Okoren nadzor, nezanesljiva kamera, grozljivo nestalno jemanje ciljev na muho pri metanju objektov in hrošči so igranje spremenili v nohtogrizen napor. Kljub temu pa je špil nenehno postavljal ostre časovne pogoje, ki so te, če jih nisi opravil, takoj stali misije. Zaradi tega ni izpadel le siten, temveč nepravično težaven.
E-Transformatorji imajo nekaj pozitivnih lastnosti in verjamem, da bo kak navdušenec nad filmom toliko časa grizel vanje, da bo odklenil vse bonusne posnetke iz kina. Sleherni, ki ga ne bo gnala taka mrzlica, pa bo v njih videl le to, kar so: rjasto železo.

World Snooker Championship 2007

Konkurenca je kul. Čisto priznam, da bi se tudi mi bržda polenili, če bi nam noben cajteng ali spletna stran ne grizla poroženelih pet. In kakorkoli mizerni v špil-coni tekmeci že so, malo te vseeno spodbujajo. Dokaz: Snooker 2007. Nad snookerjem in njemu sorodnimi žokalnicami kugel je prevzela monopol Sega, tako da serija WSC edina dostavlja sveže biljardščine. ##/demo##In reč bi lahko bila odlična, če je ne bi naredili tako preko falusa, ker so edini na trgu z novim tovrstnim izdelkom.
Bistvo, dogajanje na mizi, je kul. Fizika, ki skrbi za odbijanje krogel, je solidna, okrogline si lastijo občutek teže, na sporedu so zavrteni udarci, skoki, rahli odboji. Z vklopljenimi pomagali v obliki črt, ki povejo, kako se bodo krogle odbijale in kje se bodo ustavile, je reč otročje lahka, a njih izklop dvigne izziv na mojstrskega. Škoda le, da ni vmesne stopnje - pomoč je bodisi totalna, bodisi je ni. Igraš lahko snooker, 8-ball in 9-ball, biljard in barski biljard, in sicer v modusu za dva na eni konzoli, nalinijskem obračunu z enim nasprotnikom in neintuitivnem tutorialu. Najvažnejši način je prvenstveni, kjer so na voljo zaporedni turnirji v snookerju, poolu ali združku teh (hybrid). Temu se pridružita tekmovanje v trikih in golden cue, ki ga je treba vsled neprijetne odločitve avtorjev odkleniti v karieri in ki, slično kot hybrid, omogoča kombinacijo snookerja ter poola skozi dvoboje s sloviteži iz obeh aren.
Sliši se kul, vendar ni. Predvsem ne čutiš nobene povezave s svojim generičnim likom, ki posiljeno napreduje v statistikah (rezultati bi morali biti odvisni od tvojih spretnosti, ne avatarjevih!). Kariera je več kot mrtva in je le dolgočasen niz še bolj dolgočasnih prizorišč, kjer ti nasprotujejo grdi, trapasti profesionalci. Mnogi imajo prava imena in nekako prave frise, a je njih umetna pamet zoprno naključna. Temu navzlic pri dosti udarcih gladkost premikanja moteče pade, dočim je moško-babji komentar skop, nedoživet in eden najbolj katastrofalnih v zgodovini iger.
Snooker, biljard & sorodstvo niso seksi športi in od Sege nihče ne pričakuje matrixovščine, kjer bi v mini igrah klofutal nasprotnike ter bombardiral občinstvo. Za dva je špil v redu in fizikalni realizem je na dosti visoki ravni. Vseeno pa bi si zaslužili nekaj blišča, količkaj spodobno animacijo igralcev, soliden komentar, mrvico življenja zunaj prizorišč in zglancanje pogona. Z drugimi besedami - konkurenco?

Ancient Wars: Sparta

"Stari, tale Ancient Wars: Sparta je pa ruski špil!" . "A dej no? Po čem to sklepaš? Videti je bolj ... grški. Ha ha."
"Šaljivec, huh. Da bi se ti po sečevodu namnožile gnojne bradavice in bi ti na hrbtu pognala grba! Saj veš, kot oni spaki iz filma 300. Ampak me res čudi, da pokveke izdajalske ne srečaš v igri. Ta je namreč tako prozorno tempirana na uspeh klavščine z velikih platen, da bi bila lahko komot uraden špartoidni izdelek. Bitka pri Termopilah. Leonidas. Perzijski kralj Kserks in njegove horde. Dogajancija okrog leta 480 pred Kristusom. Tuto kompleto."
"Minus troli, nindže, mamuti in lezbične eksotične plesalke?"
"Jasno. Igra je resnejša in formalno nima zveze ne s filmom, ne z Millerjevim stripom. Se pravi, da nesmrtnih nindž videl boš ne. Toda pomisli - v zameno dobiš ohlapno zgledovanje po resničnih dogodkih, nekaj letnic in manko brade na Leonidasu! Kar gotovo pomeni, da je špil bolj verodostojen od filma! (No, ne pomeni: vse, česar se naučiš, so cifre, ki jih itak veš. In morda to, kako raševinaste spodnjice so nosili stari narodi.) Nadalje v treh kampanjah vodiš tako Špartance kot Egipčane, ki si jih želi podrediti Kserks, plus osvajalske Perzijce! Skupaj je to sedemindvajset misij. Ha-ru!"
"Bolj neverjetno od veselega ruskega realista!."
"Realno je ena dejansko ena ključnih besed, toda iz drugačnega razloga, kot si morda misliš. Ancent Wars so pač realnočasovna strategija, kjer za produkcijo vojske najprvo storiš oporišče. V osrednji palači rediš kmete, ki v globokem poklonu Age of Empires nabirajo zlato v rudnikih, les v gozdu ter hrano na kmetijah, kar je za boljše zgradbe in kopičenje armade. Iz ptičjega pogleda klikaš po pehotnikih, strelcih in konjenikih ter jih združuješ v skupine. Dotične samotarsko ali s herojem na čelu odbluzijo proti sovražni bazi, da se slej ko prej udarijo z nasprotniško maso."
"Mmm, masa. Meso. Giros. Mmm."
"V tvojem glasu zaznavam sledi ironije in zdolgočasenosti, česar si se najbrž nalezel od mene. Jaz pa od igre, tako to gre. Kar se namreč sliši dobro, je v praksi duhamorno. Saj ne rečem, osnovni elementi so vdelani in nekomu, ki je v zvrsti bos, bi znala reč dogajati. Poklikaš, zajameš, ukažeš in bum tresk, že se tepejo. Pri tem telesa frčijo naokoli, grafika je risankasto pisana, obilo je vmesnih animacij, četudi grdo kompresiranih in z ridikuloznim govorom. Toda jojmene, kako bo trpel vsak izkušen navidezni poveljnik, ki bi se rad okopal v globočini naprednosti ali vsaj klasične izpiljenosti! V boju ni malodane trohice strategije, saj vse urno razpade v čorbo počasi mlatečih se enot, ki se butasto prestopajo, okorno obračajo ter se na vsak način trudijo posredovati močan vtis kronične nespameti. To posebej velja za ladje, ki geriatrično butajo ena ob drugo. Razporejanje v formacije je prisotno, vendar niso realistične (falanga) in so vse prej kot bistvene za uspeh. Kaos, ki ga opazuješ iz preveč zumiranega pogleda, vsebuje bore malo urejenosti in taktike - nakar pogruntaš še, da so strani orenk enake in da se smiselno razlikujejo le po specialnih enotah, kot so sloni pri Perzijcih. Kako značilno rusko: vidijo uspešen koncept, skopirajo ga, toda ne vidijo fines, tempa, dizajna, prileganja sestavnih delov."
"Imajo pa super vodko."

TUKAJ PRI NOVIH IGRAH NAJ POUDARIM DA JE KOPIRANO IZ SPLETNE STRANI JOKER